PARTNERJI

ZDRUŽENJE TURISTIČNIH VODNIKOV SLOVENIJE,

Alešovčeva 10, 1000 Ljubljana

M: + 386 40 153 223

info@slovenija-vodniki.si

Please reload

Objave v medijih

"Mladi odlašajo z obveznostmi, potem pa ugotovijo, da prekarnost ni fina"

"Mladi so v slabem položaju, diskutirajo že o tem, da bi se podjetništvo kot predmet uvedlo v osnovne šole, slišati pa je tudi še bolj divje ideje, da bi zadevo vtaknili že v vrtce," je dejal Črt Poglajen z Inštituta za študije prekariata.

V okviru zbornika Skozi oči prekariata je izšlo 56 intervjujev z različnimi ljudmi iz javnega življenja, in sicer od bivšega predsednika Milana Kučana do nadškofa Stanislava Zoreta. Ne bi smeli kar tako sprejeti dejstva, da obstajajo "prvorazredni" in "drugorazredni" delavci v istem podjetju, ki v veliko primerih celo opravljajo enako delo, je v pogovoru za MMC ob robu predstavitve zbornika dejal njegov avtor in direktor Inštituta za študije prekarnosti Črt Poglajen.

 

Raziskovalci so ugotovili, da ne obstaja nikakršno soglaje glede definicije prekariata. Razlik v pojmovanju, kaj prekarnost sploh je, ni toliko med samo stroko, pač pa se zalomi med stroko in politiko oziroma med delodajalci in sindikati na eni ter delojemalci na drugi strani, je na predstavitvi izpostavil Poglajen.

 

Kako pomembna tema je prekarnost?
"Na vprašanje Kako pomembna tema je prekarnost? je težko odgovoriti, ker nekih resnih študij ni bilo, a po moji oceni, je problem prekarnosti v javnosti premalo izpostavljen. Mediji premalo opozarjajo na problematiko, ki zadeva ogromno ljudi v slabem položaju, ker mediji v veliki meri sami producirajo prekarnost, ko novinarji govorijo o prekarnosti, večinoma govorijo sami o sebi," je uvodoma opozorila sekretarka Društva novinarjev Slovenije (DNS) Špela Stare.

 

Je torej prekarnost v medijih večji problem kot drugod? Problem s prekarnimi oblikami dela v medijih je po njenih besedah res velik, a tudi vsi preostali intelektualni poklici so na udaru, saj je avtorskih pogodb vse več. "Tajnico imaš težko na avtorski pogodbi, dočim je za intelektualno delo v obliki raziskovalca na inštitutu ali univerzi oziroma novinarja to veliko lažje," je pojasnila Staretova.

 

Težava sicer sega veliko dlje od intelektualnega dela, saj se tudi delodajalci na drugih področjih pri izogibanju stroškov delovnopravne zakonodaje znajdejo z uporabo agencijskih delavcev, prisilnih zaposlitev za skrajšan delovni čas ter najraznovrstnejših s.p.-jev. Staretova je izpostavila problematičnost sindikalizma, ki se praviloma bori izključno za pridobljene pravice redno zaposlenih, na ostale pa prepogosto pozabi.

 

"Če ti ni uspelo, si lenuh"
Med intervjuji je Poglajna še posebej presenetilo mnenje bivšega predsednika Kučana, ki je na prekarizacijo delavstva pogledal izredno radikalno, saj je izpostavil, da bi morali sindikati, ki zagovarjajo pravice redno zaposlenih, prevzeti prapor in se boriti tudi za prekarce v svoji panogi.

 

Drugi sogovornik, ki ga je presenetil, pa je nadškof Zore, ki je po Poglajnovih besedah zagovarjal izredno socialna stališča, ki bi jih lahko opisali kot "levičarska". "Poudaril je, da se ne bi smele večati razlike med ljudmi ter da bi se moralo posameznike spoštovati in se ne bi smelo vse krivde za neuspeh posameznika prevaliti nanj, češ, če ti ni uspelo, si lenuh, ki se mu ni ljubilo delati," je dejal Poglajen.

 

Kako ste prišli na idejo za ustanovitev Inštituta za študije prekariata in zakaj je potreben? 
Razlika med inštitutom in sindikati na drugi strani je v tem, da se sindikati borijo za pravice delavcev, inštitut pa bo z znanstvenimi raziskavami opozarjal na probleme prekarnosti in s tem za takšen boj tlakoval podlago. Soustanovitelja inštituta sta dva, in sicer uredništvo naše spletne strani Skozi oči prekariata ter Jakob Počivalšek v imenu Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam, gre za sinergijo, ko bomo mi s strokovnimi raziskavami odgovarjali na vprašanja problematike prekarnih oblik dela, sindikati pa bodo nato naše ugotovitve uporabili pri obrambi prekarcev.

 

Prvi rezultat dela na inštitutu je v obliki zbornika zdaj že pred nami; kje bi potegnili rdečo nit, ki se vleče skozi vseh 56 intervjujev v njem?
Zbornik odpira vprašanje, kako vidni in vplivni posamezniki v družbi vidijo prekariat. Številni kolegi prekarci so nas opozorili na dejstvo, da večina ljudi v zborniku ni prekarcev in najverjetneje prekarci ne bodo nikoli, kar je res, a diskurz je potreben na več ravneh. Ena raven diskurza je gotovo znotraj samih prekarcev, in sicer z namenom, da se razvije solidarnost in najdejo konkretne rešitve. Druga raven je diskurz znotraj stroke, tretja pa diskurz znotraj najširše javnosti, kjer so ključni prav mnenjski voditelji z vseh vetrov, ki smo jih intervjuvali v zborniku.

 

Kaj vidimo skozi oči prekariata?
Pogled skozi te oči je zelo zamegljen, vidi se divji svet, ki prekariat zelo uspešno izkorišča za svoje potrebe. V gospodarstvu se vidi zloraba položaja moči, ki ga ima kapital vizavi prekarcem. Če pogledamo politiko, vidimo pomikanje v smeri priklanjanja kapitalu, se pravi, večje razumevanje za kapital kot delo. Pri pogledu na sindikate pa vidimo, da se šele zdaj delajo prvi pravi koraki, da bi vsi delavci prišli na enako raven pravic. Na strani civilne družbe vidimo veliko zmedo in nedorečenost, glede medijev pa bi opozoril na problem, ki ga je omenila Špela, da so izredno neodločni, ker je zelo veliko novinarjev prekarno zaposlenih in uredništva nočejo pljuvati v lastno skledo.

 

Kakšne so posledice prekarizacije družbe?
En vidik je zdravstveni, saj raziskave pri nas in v Evropi opozarjajo, da je več psihosomatskih bolezni, infarktov, povišanega krvnega tlaka, depresije in samomorov. Bolniškega staleža je zdaj manj kot pred razvojem prekarnosti in gospodarske krize, bolniške do katerih vseeno pride, pa so posledično v povprečju veliko hujše. Povprečno človek pride nazaj na delovno mesto z 80 odstotki svojih zmožnosti, a vrne se v isto okolje, ki ga na identičen način izčrpava naprej. Omeniti je treba tudi socialno noto. Človek v stresu se osami tako v osebnih odnosih kot v interesnih dejavnostih, enostavno nima moči in volje.

 

Posledično se vse to odraža tudi v delovanju družbe, saj se zaradi prekarizacije sistemi socialne varnosti sesuvajo sami vase. Poleg tega država kar sama minimalizira stroške dela z uvajanjem prekarnih del in ravna kot najslabši kapitalističen gospodar, se pravi, izžeti delavca čim bolj na kratek rok. Očitno se ne zavedajo tega, da je človek, ki je izgorel, ki je na robu, za državo dolgoročno veliko večji strošek, kot človek, ki je polno funkcionalen v socialnem delovanju.

 

Poseben problem so mladi, saj je problem dvojen, in sicer prekarnost pomeni praviloma slabo plačilo, veliko nadur in neredne prilive. Težko se osredotočijo na to, da bi začeli ustvarjati svojo primarno skupnost, družino in stanovanje, saj so kar naprej v delu. Po eni strani imamo ljudi, ki so močno preobremenjeni, ki delajo cel teden po 12 ur na dan, na drugi strani pa imamo cel kup brezposelnih.

 

Bi torej lahko prekarce opisali kot dekle in hlapce 21. stoletja? 
Da, definitivno. To cankarjansko poimenovanje mi je všeč.

 

Agencijski delavci, ki jih vodijo "gazde", delavci na prisilnem skrajšanem delovnem času, s.p.-ji in honorarci so kot "drugorazredni" delavci cenejši, delodajalec pa se tako elegantno izmika zahtevam delovnopravne zakonodaje. Kdo je tu zatajil? Je zaspala država?
Mislim, da je kriva država, ki je klonila pod pritiskom in se iz arbitra med delom in kapitalom, kar je veljalo za drugo polovico 20. stoletja, spremenila v zagovornika močnejše strani – se pravi kapitala. En vidik so domače politične stranke, ki za kandidature in možnost priti do položajev moči potrebujejo sponzorje, drug vidik pa je Evropska unija, do katere so naši politiki preveč servilni.

 

Slovenija je tako majhna in tako dobro pozicionirana, da bi lahko bila pilotski primer, kako se uspešno spopasti s socialnimi problemi, da bi nas lahko vsi posnemali. Lahko bi bili kot Finska, ki za razliko od Norveške nima ne nafte ne plina, ima pa vizijo in socialne vrednote. Soglašal bi s prvim slovenskim predsednikom Kučanom, ki je v intervjuju za zbornik dejal, da v kolikor želimo prekarce zaščititi in jim zagotoviti vse pravice, ki gredo redno zaposlenim, jih moramo vključiti v sindikate. Če podam primer, bi moral sindikat kovinarjev zahtevati za vse delavce v panogi, pa naj bodo prekarci ali pa ne, enake pravice.

 

Zakaj, še posebej mladi, tako pogosto padejo v past prekarnega dela? Po lastni neumnosti oz. krivdi ali nimajo druge izbire?
Mladi so dandanes v zelo slabem položaju, ki je zelo specifičen. Konec koncev diskutirajo že o tem, da bi se podjetništvo kot predmet uvedlo v osnovne šole, slišati pa je tudi še bolj divje ideje, da bi zadevo vtaknili že v vrtce. Če človeka vzgajaš v tem duhu, ga težko obtožiš, da je neodgovoren in brez kritičnega razmišljanja. To je vzgoja v duhu, da je normalno, da si individualist, da te zanima le lasten uspeh, da se te interes širše okolice, v kateri živiš, prav nič ne tiče.

 

Delodajalci so zelo spretni pri nagovarjanju mladih in zamegljevanju ločnice med prekarnostjo in svobodnjaštvom. Če mlademu človeku rečeš, da bo delal, ko bo hotel, da je iniciativa za napredovanje odvisna od njegovega uspeha, da veš, da ima potencial, da zmore in hoče, neuspešni pa so tako ali tako samo nesposobni, lenuhi in idioti, ga zvabiš na svojo stran. Redno delo na drugi strani mu predstavijo kot rigorozno, repetitivno in dolgočasno. Tako se pogosto odločijo za manj zanesljivo delo, ki bo potencialno odprlo vrata za napredovanje. Tudi sam sem se ujel v to zanko. Naredil sem več projektov, da bi se "dokazal", iz te moke pa ni bilo nobenega kruha. To se na glavo obrne šele, ko dobiš otroka, in ne moreš več živeti z danes na jutri. Mladi pogosto z obveznostmi udobno odlašajo, potem pa pri 35 ugotovijo, da prekarnost ni ravno fina.

 

Bo v "krasnem novem svetu" prekarnost postala večinska oblika zaposlitve, kot svarijo nekateri ekonomisti?
Ne bom rekel, da je to vprašanje za milijon dolarjev, ker je to čisto kapitalistična fraza (smeh). Vse je odvisno od delavcev ter prekarcev, ki morajo stopiti skupaj in zahtevati, da se stvari uredijo. Sicer bo šlo vse naprej v smeri interesov delodajalcev in lastnikov kapitala. V intervjuju sem bivšega predsednika Kučana izzval s citatom Francisa Fukuyame o koncu zgodovine, saj da smo zdaj prišli v liberalno kapitalistično demokracijo in je to konec. Kučan se je pomenljivo nasmehnil in odvrnil, da se je motiti človeško in tudi Fukuyama se lahko moti. Črnoglede napovedi lahko marsikomu jemljejo energijo in voljo, a dejstvo je, da se bodo stvari obrnile na bolje.

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Sledi nam
Please reload

Arhiv
  • Facebook Basic Square