PARTNERJI

ZDRUŽENJE TURISTIČNIH VODNIKOV SLOVENIJE,

Alešovčeva 10, 1000 Ljubljana

M: + 386 40 153 223

info@slovenija-vodniki.si

Please reload

Objave v medijih

Nočno delo “postara” možgane

24/8/2017

Vsi, ki delajo tudi ponoči, ogrožajo svoje zdravje, saj dobro vemo, kako to vpliva na človekovo počutje in seveda tudi na njegovo zdravje. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, kako se vsaka oblast trudi zmanjšati plačilo za delo zunaj »normalnega«, tj. dnevnega delovnega časa, kar sem sam izkusil že na začetku svoje delovne kariere leta 1974. Čeprav nobeno plačilo ne more nadomestiti okvare zdravja, bi od odgovornih pričakovali vsaj toliko modrosti in pameti, da ne bi posegali v plačilo predvsem nočnega dela.

 

Francoski in angleški znanstveniki so v času med letoma 1996 in 2006 preiskovali nekaj več kot tri tisoč ljudi, ki so opravljali izmensko nočno delo. Preiskovanci so opravljali razna dela od rudarjev do gasilcev, policistov, zdravstvenih delavcev itd. Rezultati po desetih letih opazovanja so bili naravnost osupljivi. Pri tistih, ki so delali deset let ali več v izmenskem delu tudi ponoči, so ugotovili slabše rezultate pri testih mišljenja in pomnjenja v primerjavi s tistimi, ki niso opravljali nočnega dela. Izmensko nočno delo vsaj deset let naj bi »postaralo« možgane ali, kot rečemo strokovno, povečalo kognitivni upad za 6,5 leta. Grozljivo! Dobra ugotovitev te raziskave pa je, da se nevrološki deficit pri tistih, ki prenehajo z izmensko nočno delo, v približno petih letih popravi.

Nekatere raziskave kažejo tudi na to, da je možna povezava tudi z drugimi boleznimi, kot so rak, srčne in možganske kapi, sladkorna bolezen, razjede želodca in dvanajstnika in verjetno še marsikatere druge, zlasti sumljivo velja to za demenco.

 

Zanimiva je raziskava izpred nekaj let iz ZDA. Preiskovali so mlade zdravnike, ki so pogosto delali v nočni izmeni. Po jutranjem prenehanju izmene so ugotovili, da je njihovo psihofizično stanje približno tako, kot če bi imeli v krvi koncentracijo alkohola od 0,5 do 0,7. promila. Kako to vpliva na človekovo sposobnost denimo vožnje avtomobila ali druge aktivnosti, kjer je potrebna velika zbranost, najbrž vemo vsi.

 

Čeprav zdravstveni delavci iz lastnih izkušenj vemo, kakšno je naše počutje po nočni izmeni, ravno mi ne storimo nič ali zelo malo, da bi bil stres zaradi nočnega dela čim manjši. Zavedamo se sicer, da moramo delati tudi ponoči, ne storimo pa tega, kar bi lahko storili, in to je doseči za sebe in vse druge obvezen počitek vsaj 24 ur po vsaki nočni izmeni. Zato bi morali z zakonom prepovedati delo, ki traja več kot 12 ur, in če je to ponoči, bi moral slediti počitek najmanj 24 ur. Tako pa predpostavljeni še vedno razpisujejo delovne izmene tako, da morajo zdravstveni delavci delati tudi po šest nočnih izmen drugo za drugo, čeprav bi morali biti ravno mi tisti, ki bi zahtevali in propagirali nočno delo s čim daljšimi premori. Pogosto slišim izjave, da se to ne da zaradi takega ali drugačnega razloga. Ni res! Vse se da, če se le hoče. Če ne bomo zdravstveni delavci sami skrbeli za svoje zdravje in za zdravje svojih sodelavcev ter dajali zgled tudi drugim, tega ne bo storil nihče drug namesto nas. Tu vidim tudi vlogo sindikatov zdravnikov, sindikatov v zdravstveni negi, sindikata policistov, gasilcev in drugih, katerih člani delajo na takih delovnih mestih, kjer je stalno izmensko nočno delo nujno potrebno, da se poleg plač borijo tudi za druge pravice, ki so nujne za normalno delo v vsakem delu dneva. Neko bolj simbolično priznanje za izmensko delo sicer imamo v obliki nekaj dni dodatnega dopusta, nimamo pa, denimo, vsaj v zdravstvu pravice do praznika, če moramo delati na praznični dan, česar ne dojamejo tudi mnogi zdravstveni delavci, in se delo na dan praznika v ničemer ne razlikuje od dela na nedeljo.

 

Morda je zdaj pravšnji čas, ko se pripravlja novela zakona o zdravstveni dejavnosti, da se tudi ta krivica končno odpravi, čeprav bo kak birokrat dejal, da ta problematika sodi v zakon o delovnih razmerjih, kar je za zaposlene v zdravstvu povsem nepomembno sprenevedanje. Dejstvo je, da zdravstveni delavci, ki morajo – in ne ker hočejo delati na državni praznik, praznika nimajo kot plačan dela prost dan kot drugi javni uslužbenci. Hkrati pa si nekateri sindikati pripisujejo zaslugo, kako jim je uspelo vrniti delavcem 2. januar, ki jim je bil neupravičeno ukraden, in ohraniti 2. maj kot praznični dan (praznik česa? – nedela) in jim je prav malo mar, da so zdravstvenim delavcem (za druge poklice ne vem) vsi prazniki ukradeni kot dela prosti plačani dnevi.

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Sledi nam
Please reload

Arhiv
  • Facebook Basic Square