BENEŠKI VIKTOR
Moji spomini sežejo daleč. Bilo je ime, ki je spremljalo moje otroštvo.
Pojavljalo se je občasno, vendar mi ni bilo tuje, še zdaleč pa ne ljubo in domače. Vittorio Veneto je bilo ime povezano z vojno, lažmi, porazi in krivicami. Od kar vem za VV, vem, da je s tem imenom in krajem povezanih kup grdih stvari.
Potem sem se zelo zbližala z zgodovino. Ime je bilo še vedno povezano z vojno, lažmi, porazi in krivicami. Še vedno me je jezilo, pa vendar vzbujalo tudi radovednost.
Ime Viktor mi sicer nikoli ni posebej ugajalo, Vittorio pa mi je naravnost odbijajoče. Edini pameten razlog za obisk Beneškega Viktorja se je zdelo stikanje po spominih na l. 1918.
Vitorio Veneto je nekakšen italijanski Titograd. Sicer je bilo v tem primeru za za novo poimenovanje precej več osnovnih praktičnih razlogov, kot v nekdanji državi. Pri Podgorici je bil za preimenovanje en sam razlog – politično prilizovanje. V primeru Veneta je politično prilizovanje nastopilo šele pri izbiri imena. Vittorio Veneto je še danes Beneški Viktor, Podgorica pa vemo kako.
Kakorkoli že, dolgo sem verjela, da v komajda 150 let obstoječem Vittoriu lahko v najboljšem primeru najdem zgolj konec 1. svetovne vojne in trkanje na prsi poimenovane po nekdanjem italijanskem kralju.
Kakšna neverjetna zmota. To sem spoznala pri svojem prvem – študijskem obisku pred kakimi petindvajsetimi leti, ko sem odkrila cukrček, pravzaprav dva, z nadvse zanimivo preteklostjo. Od tedaj ne razmišljam več toliko o Beneškem Viktorju, ampak o Cenedi in Serravalle – dveh očarljivih srednjeveških mestih, ki sta po spletu okoliščin devalvirali v Vittorio v Venetu oz. na Beneškem.
Ceneda je pravzaprav precej starejša od srednjega veka, čeprav v današnjih dneh privablja manj obiska kot mlajši Serravalle. Obiskovalce običajno pritegne eden boljših muzejev s tematiko 1. svetovne vojne v Italiji. Potem pa odkrijejo tudi vznemirljiv grad svetega Martina in freske Pomponia Amaltea za pompoznim, a precej pustim pročeljem cenedske stolnice.