"Izvirni greh Prekmurja je nizkocenovni turizem"

Janko Kodila velja za zavetnika prekmurske šunke in gibanice ter za prvoborca pri ohranjanju kranjske klobase. Prekmurje želi s povezovanjem zagnanih posameznikov in s sodobnim doživljajsko-kulinaričnim centrom v Markišavcih pri Murski Soboti postaviti na turistični zemljevid sveta.

"Ko sem prevzel očetov posel, sem najprej nehal prodajati hrenovke in poceni sveže meso. Prav tako sem prekinil posle z menzami in gostilničarji, ki so hoteli poslovati pod ceno. In razmere v naši družini so bile nekaj časa precej napete. Oče se je sprva sicer držal mojih poslovnih odločitev. Toda, ko sem odšel na prvo službeno pot, so ob mojem prihodu domov spet prodajali hrenovke. To je bilo zanimivo obdobje," je o svojih začetkih razmišljal Janko Kodila, ki se kot tretja generacija v družini ukvarja s predelavo mesa in mesnih izdelkov. Kodila velja za enega najuspešnejših prekmurskih podjetnikov z izrazitim čutom za povezovanje lokalnega. Z zasebno pobudo se je vseskozi povezoval z enako mislečimi - kar v zgodovini za Prekmurce ni bilo vedno samoumevno. Industrializacija je namreč v kolektivni zavesti prekmurskega človeka pustila močan pečat.

Turizem ni samo način življenja. Je tudi stanje našega duha. Kdo so ljudje, ki oblikujejo nove turistične trende? Katere zgodbe vas odpeljejo na pot - in kaj vse nas dela turiste? Na vse to in še več bomo iskali odgovore v novem podkastu, v katerem bomo razpravljali o dobrih in slabih praksah iz sveta turizma. Turizem osebno. Marjana Grčman se je v četrti epizodi podkasta pogovarjala z Jankom Kodilo, večkrat nagrajenim poslovnežem, ki je prehodil zanimivo pot od upravitelja krajevne mesnice do enega najpomembnejših turističnih odločevalcev v Prekmurju.

"Zgodovina Prekmurja je bila vseskozi vpeta v velike družbe: ABC Pomurka, Panonka in različni SOZD-i so našim ljudem sicer veliko pomagali, hkrati pa so jih tudi poneumljali. Veliki obrati so prihajali h kmetu domov iskat pšenico, prašiče in našim ljudem se ni bilo treba truditi za preživetje. Če pogledamo Brda ali pa Kras - tam se je vedno prodajalo prek domačih kanalov. Mi se tega nikoli nismo naučili. Naš nivo gostinske ponudbe je ostal pri polni skledi, litru vina in radenski. Turizem pa danes funkcionira na drugačnih temeljih."

"Kodila dela to nekaj za sebe" Prekmurje je danes zaradi svoje odmaknjenosti, jezikovne samobitnosti, zgodbe o meji in železni zavesi ter samosvoje zgodovine in kulinarike obetajoča turistična zgodba. Želja Janka Kodile je, da bi Prekmurje v bodoče postalo kulinarična romarska pot. Tako kot se je navadilo ljudi, da hodijo v Brda na češnje ter na Kras na kozarec terana in rezino pršuta, naj bi v Prekmurje hodili na prekmursko gibanico in šunko. Predvsem slednja je bila v začetku 90. pozabljen, industrijsko cenen in zlorabljen izdelek. In takrat se je Kodila skupaj s peščico somišljenikov odločil za projekt zaščite prekmurske šunke in gibanice. To so bili časi, ko je bilo redkokomu jasno, kaj to pomeni. Večina jih je bila mnenja, da "Kodila dela to nekaj za sebe".

"Takrat Slovenija sploh ni vedela, da v Prekmurju sušimo šunke. In to je bil velik greh. Z gibanico je bilo pa tako, da nikjer v Prekmurju niste mogli na mizo dobiti enake gibanice. Čista zmešnjava. Potem, ko smo zaščitili gibanico in šunko, so se pa oglasili nekateri in rekli - pa dajmo zaščititi še büjto repo. Ne - ni smiselno vsega zaščititi. Veste, izdelke je smiselno zaščititi, če imajo tržni potencial, sicer je to mrtva zgodba. Še več - izdelek lahko celo izgine iz prodaje, če nima uporabnika, ker je samo še mrtev izdelek na papirju."

Kodili je bilo že tedaj jasno, da en sam ponudnik iz Prekmurja v Sloveniji ne bo slišan in da se je treba povezovati v smislu skupne prodaje, pokrajinske zgodbe in nastopov na trgu. Skozi dogodke Diši po Prekmurju in Festivale prekmurske gibanice in �